Vsi, ki smo del računovodske stroke že več desetletij, se ob besedi »revalorizacija« spomnimo časov visoke inflacije, ko so se zneski v računovodskih izkazih prilagajali stvarnosti (inflaciji) z uporabo različnih indeksov, pri posojilih pa smo se srečevali z revalorizacijskimi obrestmi.
Vsi učinki revalorizacije so se do leta 2002 v računovodskih izkazih vključevali v izkaz poslovnega izida (prihodke ali odhodke) in tudi v davčno osnovo. V letu 2002 smo se poslovili od »inflacijskega« računovodenja.
Računovodski standardi pa so pred podjetja postavili nove zahteve, saj pogosto zahtevajo merjenje sredstev in obveznosti po pošteni vrednosti. Pri opredmetenih sredstvih to ni zahteva, temveč je izbirna možnost, ki jo podjetje lahko izbere za svojo računovodsko usmeritev pri poznejšem merjenju. Kar nekaj podjetij se je odločilo za to možnost. Zakaj? O tem v 1. delu članka Revalorizirati ali ne revalorizirati, ki je bil objavljen v Temi tedna TFL Glasnika.
Članek smo zaključili z opisom učinkov ob odločitvi podjetja za prehod na model nabavne vrednosti. To pa ni edina izbira. Podjetja se lahko odločijo, da še naprej uporabljajo model revaloriziranja. Medtem ko so pravila računovodenja za prevrednoteno sredstvo enaka v obeh zbirkah računovodskih standardov, pa za revalorizacijske rezerve to ne velja. Več v 2. delu članka Revalorizirati ali ne revalorizirati iz TFL Glasnika.